“Odkrite sledi starodavnega in svetega rituala, ki izvira iz poznega globalističnega obdobja po pandemiji, v katerem so skupine posameznikov sodelovale v divjem teku, vodene s strani starodavnih vetrov helenskih božanstev. Ta ritual, prepojen z mistiko in strastjo, ni bil le dober znak za novo leto, ampak je tudi vzbudil dobro počutje, vitalnost in simboliziral pravo bistvo novega začetka, ritual, nedotaknjen od inflacije in divjih cenovnih povečanj zgodnjega 21. stoletja.”

Kdo ve, morda bo to čez dve ali tri stoletja naslov, na katerega bodo naleteli naši potomci, če bi se tradicija Tek z Burjo kdaj izgubila. Ja, v zadnjih letih je Burja postala za mnoge športnike, predvsem iz severne Italije, Avstrije, Slovenije in Nemčije, več kot le tek; je prehodni ritual, manifestacija moči in odločnosti za začetek novega leta.

Oster prelom: Velik dogodek na prostem v srcu zime, dan poln športa, adrenalina, narave in druženja s tisoči drugih tekačev. Odmor od mraza v bolj zmernem zatočišču, kjer svež zrak polni duha. Po prazničnih obrokih, po panettonih, tečeš. Zaključiš eno poglavje in resnično začneš novo leto.

V teh osmih letih se je oblikoval pravi ritual. Ritual začetka leta. Ritual, ki so ga Tržačani ponesli do skrajnosti, ga razširili preko teka in vključili celo skoke v morje. Teh v samem teku ne predvidevamo; vendar je ciljna črta na plaži, včasih ob sončenju naturistov, trenutek, ki ga vedno cenimo.

Helga vsako leto prihaja v Trst iz Stansstada, v srcu Švice, kjer se poslovi od zasneženih gora in smučarskih prog, da bi v Trstu doživela predčasno pomlad. Deli z nami svoj ritual Bore in nas ponovno popelje skozi čustva Tek z Burjo, izkušnjo, ki presega zgolj šport in postane simbol prenove ter povezave z izvornimi silami narave.

Tek z Burjo je vsako leto nekakšen ritual za začetek novega leta. Že samo potovanje v Trst vzbudi vznemirjenje in pričakovanje, da bom lahko spet tekla v tem osupljivem okolju. Različni vremenski pogoji tek naredijo vedno raznolik in drugačen, zato ne morem primerjati enega leta z drugim. Začela sem s polmaratonom leta 2019 in postopoma povečevala razdaljo, saj se mi zdi, da so poti popolne za postopno približevanje daljšim razdaljam, z običajno prijetnimi temperaturami (imam raje hladnejše temperature). Doslej mi je bil vrhunec 82-kilometrski tek, saj je bila to izkušnja, ki je od začetka do konca potekala brez težav

Helga, 57 ali 82 km sredi zime za mnoge ni ‘otroška igra’, ampak velik izziv. Tek teh razdalj zahteva pripravo, čeprav obilni časi in še bolj radodarni kontrolni točki leta 2024 omogočajo sodelovanje tudi tistim, ki si želijo uživati v pravi izkušnji trail teka, bolj kot v tekmovanju. Kako se spopadaš s progo in krajšimi ter hladnejšimi dnevi?

Tek v temi, ko se premikaš iz notranjosti proti morju, in opazovanje prvih sončnih žarkov na obzorju, je vedno trenutek, ki ga nestrpno pričakujem. Pogled na obalo me vsakič odvrne od razdalje, ki me še čaka. Ko nadaljuješ s tekom proti Sloveniji in mimo Gradu Socerb, avantura se nadaljuje, saj me zgodovina regije vedno prevzame, prav tako tek mimo gradov in starih železnic. Moj absolutni favorit je seveda Val Rosandra – komaj čakam, da pridem tja vsako leto in tečem v tej spektakularni pokrajini. In tako nadaljuješ proti cilju. V raznoliki kraški pokrajini, ki je včasih tehnična, a nato spet lažja za tek in zahteva manj koncentracije. Dolge razdalje se mi zdijo tehnično dobro uravnotežene in zanimive. Zaključek na plaži je seveda še vedno zahteven, ko so noge že utrujene in je treba le še doseči cilj, a ob prihodu vsaka bolečina izgine. Ta utripajoča atmosfera vsakič sprosti preostalo energijo za prečkanje ciljne črte.

Si že razmišljala o teku na Ipertrailu letos ali o kombinaciji klasične poti Tez z Burjo z etapo Ipertraila?

Na to vprašanje sem se nasmejala, ker da, razmišljam o sodelovanju na Ipertrailu leta 2024. To bo povsem nova in drugačna izziv.

V Tez z Burjo vsak najde razdaljo, ki mu ustreza. Začetniki trail teka lahko preizkusijo krajše razdalje in dobijo občutek, kaj pomeni teči po kraških poteh, in če ste bolj ambiciozni, lahko postopoma povečujete razdalje. Tudi za tiste, ki niso tako močni, sta tu Urban Trail in Eco Marathon, ki začneta v Trstu, in postaneta izkušnja že samo zaradi tega – Trst je treba videti!

Na katero tekmo si pomislila, ko si tekla na Tezu z Burjo?

Pogosto sem si zastavljala to vprašanje in še vedno se sprašujem, kateri poti bi bili primerljivi, in težko odgovorim na to vprašanje. Z tehničnega vidika in glede na višinske razlike in razdalje bi morda Tez z Burjo primerjala s Tenerife Bluetrail.

Kakšen nasvet bi dala nekomu, ki želi sodelovati v tem teku?

Moj prvi nasvet bi bil: absolutno se prijavi in poskusi. Morda ne takoj na daljše razdalje, če se še ne počutiš pripravljenega, vendar moraš doživeti vzdušje Teza z Burjo. Prav tako je pomembno, da se ne pritiskaš vnaprej, mnogi tečejo po poti bolj umirjenega tempa, da lahko v celoti uživajo v poti in postankih – in slišala sem, da bo leta 2024 poudarek spet na regionalnih izdelkih

Kako se pripravljaš na tek?

Vsakodnevno tečem, toda od novembra naprej pogosteje tečem daljše razdalje. Seveda to ni več tako enostavno kot poleti, saj pri nas pogosto že zapade sneg. Zato treniram višinske razlike in tehnične poti od pomladi do jeseni. Druga pomembna stvar, ki sem jo naučila upoštevati, so vaje za stabilizacijo sklepov in krepitev mišic trupa. Ta del treninga je seveda manj zabaven kot tek po stezah, vendar je del igre. Te seje skušam izvajati vsaj 2-3 krat na teden. Če imam priložnost vključiti alternativne športe v svoj trening, toliko bolje. Sem spadajo plezanje in turno smučanje, ki so seveda tudi zelo koristni za vzdržljivost.

V tednu pred tekom zmanjšam število treningov, tečem le lahke razdalje, vadim jogo in poskušam zmanjšati stres v vsakdanjem življenju ter dovolj spati.

Kakšni so tvoji športni cilji za leto 2024?

Tez z Burjo bo začetek leta 2024, poleg tega načrtujem sodelovanje na Hengill Trail na Islandiji, Ultraks Bernina v Švici, če mi uspe pridobiti mesto na Ultra Trail du Mont Blanc v Chamonixu in na Wildstrubel Ultra v Švici. Veliko stvari še vedno odločam spontano, če kje zagledam lepo pot in se mi ponudi priložnost.

Helga, slišim, da imaš še en športni cilj v načrtu, ki je nekoliko zahtevnejši in zahteva veliko priprav. Lahko poveš, da gre za vrh 4000 metrov, ki ga običajno ne pretečeš med tekom po stezah?

Res je, načrtujem nekaj posebnega, povezanega s 4000-metrskim vrhom, vendar je to še v fazi načrtovanja.

Kaj ješ pred tekom? Kaj vzameš s seboj na tek?

Pred tekom skoraj vedno jem ovseno kašo Vitalis di Dr Oetker (dva paketa za daljše razdalje) z banano in čajem. S to kombinacijo sem običajno dobro preskrbljena za prve ure in ne čutim pomanjkanja energije ali lakote.

Med tekom pijem prašek za pijače Endurance di Be the Change. . Ker ta pijača vsebuje tudi ogljikove hidrate, potrebujem manj hrane in z njo pokrijem večino svojih potreb. Kljub temu imam s seboj še 1-2 energijski ploščici ali jih vzamem na postajah za osvežitev vzdolž poti. Druga stvar, ki jo med tekom nujno potrebujem, so gumi bonboni, najraje Katjes Grünohrbärchen, ker so zelo aromatični in ne preveč sladki. Včasih imam s seboj tudi kavne gumi bonbone, vendar jih vzamem največ 2-3 kose na tek.

Helga, potem te pričakujemo januarja v Trstu, za Rituale Burje, morda z kombinacijo Iperrtrail – 57k, in komaj čakamo, da izvemo več o tvoji naslednji podvigu na 4000 metrih!