Stena nad Barkovljami
V drugi polovici noči se progi S1 Trieste Ultra in S1 Bora Ultra spustita k morju v Barkovljah, mimo Topolinov, nato pa se obrneta v hrib. Od tam do kraške planote je po zračni črti manj kot dva kilometra, višinska razlika pa presega dvesto metrov: pot CAI 009 se vzpne proti Kontovelu in se v zgornjem delu prekriva s potjo, ki se imenuje Ribiška pot.
To je eden tistih vzponov, ki si jih po tekmi zapomniš. Velja vedeti, kdo se je tod vzpenjal pred nami – in kaj je nosil na glavi.
Ribe so v hrib hodile peš
Najtežje delo so opravljale ženske. Moški so odhajali na morje – njihov pristan je bil v Čedazu, pod Kontovelom. Ženske so se zjutraj spuščale, včasih tudi po trideset hkrati, na obali odkupovale ribe in jih nosile nazaj v hrib: s koši na glavi, po kamnitih stopnicah med terasami, da bi jih prodale v Trstu in na planoti, pa tudi onkraj meje.
Ni šlo ne za izjemo ne za enkraten dogodek: bilo je delo, vsak dan, z bremenom v ravnovesju in s prostimi rokami. Kdor se danes vzpenja tod s palicami in z dvema geloma v žepu, opravlja lažjo različico tistega vzpona.
Kam na ogled
Zgodovino slovenskega ribištva na tej obali – čupe, mreže, fotografije žensk s koši – hrani Ribiški muzej tržaškega primorja na Križu, nad delom obale, po katerem teče proga. Od proge je oddaljen nekaj sto metrov, odprt pa je vse leto.
Kontovel
Glede izvora imena vasi ni enotnega mnenja: razpravlja se o romanski in slovanski razlagi. Jasno pa je tisto, kar se vidi: hiše, stisnjene ob rob planote, terasasti vinogradi, spredaj zaliv in zadaj planota. Med nočno tekmo se od tam na eni strani vidijo luči Trsta, na drugi pa se razteza tema Krasa.
Pojasnilo o imenu
Danes ime »Ribiška pot« (Sentiero dei Pescatori) označuje natančno določeno pot: tisto, ki iz Nabrežine vodi navzdol do pristanišča in plaže Canovella degli Zoppoli. Tako navaja uradna publikacija Biosfernega rezervata Miramar (Riserva della Biosfera di Miramare), ki jo loči od poti Sentiero Natura (naravoslovne poti) oziroma poti CAI št. 9 (CAI je italijanska planinska zveza Club Alpino Italiano) – starodavne tlakovane poti, ki od kontovelskega kala vodi navzdol proti Grljanu. Dve različni imeni za dve različni poti – o tem ni dvoma.
Toda današnje ime ne pove, kdo je te poti uporabljal nekoč. Deželna decentralizacijska ustanova v Trstu (Ente di Decentramento Regionale) pri opisu poti Čedas–Kontovel–Miramar imenuje spust s Strada Berda »ribiška pot (Sentiero Natura – CAI št. 9)« – starodavna pot Krašanov, ki so jo uporabljali predvsem med tunolovom, ko so z vrha opazovalci naznanjali jate tunov. Katalog kulturne dediščine Dežele Furlanije - Julijske krajine pri opisu Kontovela in spodnje obale piše o »številnih tako imenovanih ribiških poteh«, ki so med suhimi zidovi in terasami (pastini) povezovale vas z obalo. Società Alpina delle Giulie (tržaška sekcija italijanske planinske zveze CAI) pri opisu spusta od Kontovela proti Barkovljam govori o »pred kratkim znova odkriti ribiški poti«, ki se spusti do pristanišča Čedas, pristana kontovelskih ribičev, katerega spomin hrani Ribiški muzej tržaškega primorja (Museo della pesca del Litorale triestino).
Skratka: Ribiška pot je, kot lastno ime, pot Nabrežina–Canovella degli Zoppoli; Sentiero Natura je pot CAI št. 9 pri Kontovelu. Toda zgodovinsko ni šlo za eno samo ribiško pot, ampak za celo mrežo, in stopnice, ki od Kontovela vodijo navzdol proti morju, so bile njen del. Prav o teh stopnicah govori ta članek.