Vse od leta 2016 se po tekmi nisem usedel za mizo in si privoščil pice in piva. Vedno je bilo preveč stresa, skrbi in stvari, ki jih je bilo potrebno dokončati. Domov sem odhajal z mislijo, da je bilo to zadnje leto. Veselje je nastopilo šele v naslednjih dneh.
Včeraj sem ob 21.00 sedel za mizo, jedel, pil in si izmenjeval izkušnje. S skupino smo se podružili na cilju in med drugim načrtovali večerjo z vsemi prostovoljci, ki se takrat niso nahajali v Bora Village-u.
Letos je bilo neverjetno. Rekordno leto. Imeli smo rekordno število udeležencev, nekaj manj kot 3000. Dogodek je spremljalo najslabše vreme doslej, kmalu je bilo izdano celo vremensko opozorilo. Imeli smo tudi rekordno število udeležencev, ki niso štartali, čeprav so prevzeli svojo štartno številko: kar 60 odstotkov prijavljenih. Vendar pa smo imeli tudi rekordno število udeležencev, ki so zaključili hiper-trail: 100 % uspešnost. Kar je glede na zahtevnost tekme in proge neverjetna številka. Sledilo je tudi rekordno število pozitivnih komentarjev, veselja in pohval. Še nikoli nisem videl toliko zadovoljnih tekmovalcev na tekmi, niti toliko nasmehov v tako slabem vremenu.
V razmislek: je mogoče kaj na tem, da ob slabem vremenu ostanejo le tisti, ki želijo resnično uživati?
Danes zjutraj me je ganil posnetek slovenskega tekmovalca na YouTube , ki je objavil svojo izkušnjo na razdalji 38 km. Svetel in sončen dan v nalivu.
Koliko nasmehov in pozitivne energije je bilo med tekmovalci in osebjem. Čeprav je deževalo, je bilo sončno. Dež ni vmes ponehal niti za trenutek. Fantje in dekleta na ciljni črti so plesali, prostovoljci na okrepčevalnicah so navdušeno in z veseljem pozdravljali tekače. Koliko kontrastov. Fantje in dekleta, ki so bili zadolženi za logistiko, recepcijo, varovanje, sledenje in čiščenje, so vsi z nasmehom in navdušenjem pozdravljali tekače in jim omogočili, da so tudi v slabem vremenu doživeli sončen dan.
Poti so bile osupljive kot vedno. Lepe, raznolike in zabavne - a vendar samo lepe poti niso dovolj.
To je Trst, to je Kras. Prostor ob meji, a brez meja. Dežela nasprotij, kjer slabo vreme vzbudi pozitivna čustva.
Vse se je začelo 2. januarja na Ljubljanskem gradu, kjer se je odvijal hiper-trail z omejenim številom 40 udeležencev. A njihovo število se je kmalu skorajda prepolovilo zaradi gripe, poškodb ali premislekov. Tisti, ki so štartali, so vsi prišli do cilja in doživeli nepozabno izkušnjo, ki se je bodo spominjali vse življenje. Vsak večer so v kočah navezovali nova prijateljstva in si izmenjevali izkušnje o etapi. Prvi na cilju so šli pozdraviti zadnje, ko so prispeli na ciljno črto, saj so ti vložili največ napora. 2. januarja se je vzporedno z vrtincem slabega vremena začel oblikovati vrtinec energije, navdušenja in adrenalina. Vrtinec, ki se je od Ljubljane do Trsta širil kot ciklon in tekmovalce ponesel vse do ciljne črte ob morju.
In ta ista energija je nato 6. januarja prevevala vse udeležence, tudi tiste, ki so v skrajnih razmerah pretekli netekmovalno razdaljo 13 km. Oksimoron, protislovje. Nasprotje v glavni vlogi.
To je La Corsa della Bora. Okrepčevalnice so se povrnile na raven, ki je obstajala v obdobju pred covidom, oz. so se še izboljšale. Pri tem ne mislim na količino in vrsto ponudbe, temveč na energijo ljudi, ki so bili tam. Edinstven odnos so izkazali prostovoljci, ki so bili v stiku s tekači, in tisti, ki so v ozadju skrbeli za potek dogodka.
To je bil La Corsa della Bora z najslabšim vremenom. A vendar je bil to najlepši La Corsa della Bora.
S to mislijo bi se rad zahvalil sodelujočim, predvsem pa izrazil, kako lepo je sodelovati pri nečem, kar pripada vsem, ki so prispevali k realizaciji dogodka.
Moj La Corsa della Bora. To lahko reče vsak prostovoljec.
Vsak posameznik ali organizacija, ki je prispevala k edinstvenosti dogodka, je pomemben del tega ustroja. Prav v tem se skriva posebnost Teka z burjo: del njegove duše so vsi, ki sodelujejo pri njegovem ustvarjanju, in vsi ga imajo za svojega. Mi vsi smo La Corsa della Bora.
Prihodnje leto bo potekala že deseta izvedba. Ogromno bo novosti, a pravo vzdušje, ki smo ga letos ponovno našli, nas bo zvesto spremljalo še naprej. To je Burja. Čudovito je biti del tega.
Tommaso de Mottoni
Vodja tekmovanja