Ne ugašajmo tega ognja
V zadnjih dneh smo prejeli na desetine in desetine sporočil tekmovalcev iz vse Evrope z besedami podpore in naklonjenosti celotni ekipi S1 po katastrofalnem požaru na Krasu. Številni sprašujejo, ali smo v redu in katere odseke proge je požar prizadel.
Vsi doživljamo Kras kot nekaj svojega, "Moj Kras , "Moj Kras"zato je nesmiselno govoriti o tem, kateri odseki teklišča so bili prizadeti. Nekaj kilometrov na 164 km, da se vprašanje razreši. Na srečo smo v redu, vendar smo ranjeni na duši in nekateri naši prostovoljci so bili v prvi bojni liniji pri spopadanju s to katastrofo. V Vidmu je med gašenjem požara žal umrl prostovoljec civilne zaščite.
Najprej se je pojavila goba belega in rdečkastega dima, ki je spominjala na atomsko eksplozijo.
Takoj po tem je bilo ozračje težko in zrak nedihljiv, na območju Monfalconeja pa se je pojavila plast pepela.
Slike in občutki, ki so zaznamovali vsakogar in si jih bo zapomnil za vse življenje.
Prvi dan se je stolpič dima izstopal na modrem nebu in se dvigal nad smaragdno vegetacijo in turkiznim morjem, nato pa se je počasi spuščal, dokler se ni zrušil in celotno območje ovil v težko, škodljivo odejo.
Apokaliptični sončni zahod, ko so se pepel in dim ponovno razblinili v odsevih sonca, kar je spektakel zahoda sonca nad Tržaškim zalivom spremenilo v grozljivo opozorilo. Težko, mračno vzdušje, daleč od vsakršnega upanja, ki skoraj spominja na sugestije filma Blade Runner.
Nočni prehodi. Vzide sonce in zrak počasi spet postane jasen, primeren za dihanje. Oblak se razkroji. Canadairji in helikopterji prenehajo z nenehnim preletavanjem iz Tržaškega zaliva na Kras.
Bele skale izstopajo na podlagi črnega pepela, ki ga osvetljujejo sončni žarki, ki jim končno uspe prebiti smrtonosni oblak.
Okostja naših črnih borovcev in šumnikov ostajajo pokonci, počrnjena v posnetkih zadnjega krika bolečine naše zemlje, rastlin, živali in duše Krasa.
Scenarij, ki nas vrne več kot sto let nazaj, v čas velike vojne, ko je bil Kras, ki se je kopal le v krvi in trpljenju, takšen, kot je danes.
Bolečina je ogromna, a odziv je bil močan in enoten. Na stotine gasilcev in prostovoljcev italijanske in slovenske civilne zaščite je sodelovalo. Prostovoljna združenja, zasebniki in institucije so se v tej bitki borili skupaj.
Kar lahko storimo, je, da napišemo te besede, s katerimi se zahvaljujemo vsem, ki ste tekli na La Corsa della Bora in iz vseh koncev Evrope poslali besede hvaležnosti, skrbi in podpore. Obrnite svojo naklonjenost in hvaležnost na prave junake teh dni, na tiste, ki so se borili v tej vojni na fronti, in se jim zahvalite ne le v našem imenu, ampak tudi v svojem. Zahvaljujemo se vam.
Ta tragedija nas je močno opomnila, da je lahko vse, kar imamo za samoumevno, v vsakem trenutku uničeno.
Naj ti trenutki bolečine in adrenalina, ki so nas združili v enotnosti in složnosti, ohranijo našo gorečo ljubezen do naše dežele in željo po sodelovanju s skupnim ciljem in namenom: enotno braniti lepoto našega planeta in življenja, edini ogenj, ki ga ne ugasnemo.
Foto: ilgoriziano.it, Facebook: Anna Cisint, Gattolandia Cividale, Sei di Devin se, Fulvio Pav, Protezione Civile Devin Nabrežina, Vladi Pupo Mevric, Koca Trstelj
povezava:
Civilna zaščita Devin Nabrežina
https://www.comune.duino-aurisina.ts.it/
https://www.comune.monfalcone.go.it/
https://www.vipavskadolina.si/