V teh dneh smo prejeli na desetine sporočil tekmovalcev iz vse Evrope z besedami podpore in naklonjenosti celotni ekipi S1 ob katastrofalnem požaru na Krasu. Mnogi nas sprašujejo, ali smo v redu in katere odseke prog je prizadel požar.

Kras vsi doživljamo kot nekaj svojega, čisto svojega – »Moj Kras«, »il Mio Carso«, zato nima smisla govoriti o tem, kateri odseki tekmovalnih tras so bila prizadeta. Nekaj km na 164 km, samo da rešimo vprašanje. Na srečo smo dobro, vendar smo ranjeni v dušo in nekateri naši prostovoljci so bili v prvi liniji soočanja s to katastrofo. V Vidmu je te dni žal pri gašenju požara umrla prostovoljka Civilne zaščite.

Na začetku se je pojavila bela in rdečkasta dimna goba, ki je spominjala na atomsko eksplozijo.

Takoj za tem pa  težko ozračje in zrak, ki ga ni mogoče dihati, s plastjo pepela na celotnem območju.

Podobe in občutki, ki so zaznamovali vsakogar in se jih bomo spominjali za vse življenje.

Stolp dima je prvi dan izstopal na modrem nebu, s pogledom na smaragdno rastlinje in turkizno morje, nato pa se je počasi spuščal, dokler se ni zrušil in ovil celotno območje v težko in nepregledno odejo.

Apokaliptični sončni zahod, kjer so odsevi sonca znova prižgali pepel in dim ter spremenili spektakel sončnega zahajanja nad Tržaškim zalivom v grozljivo opozorilo. Težko, temno in daleč od vsakega upanja , res neprijetno vzdušje.

Noč je minila. Sonce vzhaja in zrak počasi postaja čist in spet primeren za dihanje. Oblak se razprši. Canadair in helikopterji ustavijo neprekinjeno preletavanje iz Tržaškega zaliva na Kras.

Zelo bele skale izstopajo na postelji črnega pepela, obsijane s sončnimi žarki, ki končno uspe prebiti smrtonosni oblak dima.

Ostajajo okostja našega črnega bora in ruja počrnelih v utrinkih zadnjega krika bolečine naše zemlje, rastlin, živali in duše Krasa.

Scenarij, ki nas katapultira več kot sto let nazaj, v veliko 1.svetovno vojno, ko je bil le v krvi in ​​trpljenju okopan Kras tak, kot je danes.

Bolečina je ogromna, a odziv je bil močan in z edinstvenim sporočilom. Sodelovalo je več sto gasilcev in prostovoljcev italijanske in slovenske civilne zaščite. Prostovoljna društva, posamezniki in ustanove so to bitko izbojevali skupaj.

Kar lahko storimo je, da napišemo te besede, ki se obračajo na vse vas, ki ste tekmovali na Teku z Burjo – Corsa della Bora in ste poslali besede spoštovanja, naklonjenosti in podpore iz vseh koncev Evrope, se vam zahvalimo in svojo naklonjenost in hvaležnost preusmerimo na resnične junake teh dni, tiste, ki so se borili v tej vojni na fronti, in se jim zahvaljujemo ne samo v našem, ampak tudi v vašem imenu.

Hvala vam.

Ta tragedija nas je silovito opomnila, da je vse, kar imamo za samoumevno, lahko v vsakem trenutku uničeno.

Ti trenutki bolečine in adrenalina, zaradi katerih smo našli med nami enotnost poskrbijo, da vedno gori goreča ljubezen do naše zemlje in želja po sodelovanju s skupnim ciljem ter namenom:

braniti lepoto našega planeta in življenja ter ob tem pazimo, da tega ognja v nas ne ugasnimo.